OMIKANO V ČAST KIRURGU JANEŽU IN ČLOVEČNOSTI
Sreda 4. svečana 2026, pred praznikom omike je bila v Kulturnem domu v Dolskem res svečana. Vsem zaslužnim hvala! Deležni smo bili imenitnega glasbenega, a ne le glasbenega, doživetja. Skladatelj in dirigent Ambrož Čopi (r. 1973) je skupaj z mladimi glasbeniki Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana izvedel psalmsko kantato posvečeno laičnemu misijonarju dr. Janežu (1913-1990) iz Dolskega, zdravniku kirurgu, ki je svoje delo in življenje desetletja razdajal in dokončno podaril Tajvanu in Tajvancem. Skladatelj se je z življenjem in delom dobrega in uglednega zdravnika iz »daljne« Slovenije podrobneje seznanil pravzaprav na glasbeni poti na Tajvanu, kjer je z mladimi slovenskimi glasbeniki večkrat gostoval. Skladbo je napisal po naročilu Fundacije Tajpejske filharmonije in so jo prvič izvedli leta 2025 na Tajvanu. Z blagodejno glasbeno nadgradnjo in razširitvijo svetopisemskih psalmov smo doživeli srečanje oddaljenih in različnih, težkega in sočutnega, bolečine in dobrote, človeškega in Božjega, preteklosti in sedanjosti, zrelosti in mladosti … Vse prežeto s prekipevajočo, up budečo lepoto, ki prodira v globine, do kar premajhnega in preslabotnega srca. Le kdaj, kje in kako si opomore? Kdo ve, bo prej kakšna ponovitev ali posnetek?
IZ SLAVNOSTNEGA GOVORA 8. SVEČANA 2026 V VRBI:
Vir: TV Dnevnik 8. 2. 2026 https://365.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/175196867
MILENA MIKLAVČIČ KIRURŠKO V OBLAST ZLA
Po prazniku omike, v sredo 11. svečana, nam je v župnijski dvorani v Dolu na pogovornem večeru svoje delo predstavila Milena Miklavčič, pisateljica in raziskovalka človeka in medčloveških odnosov. Edinstveno in izjemno v svojih delih raziskuje občutljivo področje spolnosti, zlorab in trpljenja žrtev. Najbolj znana je po svoji že petdelni zbirki pričevanj Ogenj, rit in kače niso za igrače. Obširno in dragoceno gradivo, ki ga je zbrala v preteklih desetletjih, pa predstavlja tudi v kriminalkah. Zadnja nosi naslov Mehko kot britev in je izšla lani, torej 2025. Sicer umišljena zgodba, pomenljivo, dobi epilog sočasno z izidom knjige ali celo nekoliko po njem.
Zlo je res mehko kot britev. V nas in okrog nas. Težko se z njim soočimo – v nas in okrog nas. Težko pogledamo trpeče in ranjene žrtve – tudi v nas. Težko pogledamo povzročitelje, v nas in okrog nas. Posledično zla ne vidimo prav dobro. Ga vidimo dovolj? Mu prisluhnemo dovolj, predvsem njegovim žrtvam? Tistemu v nas, tistemu blizu nas in tistemu manj blizu nas? Pa vemo, da je. Da ga ni malo. Da boli. Da boli v skriti in prikriti osamljenosti. Da za mnoge boleče rane ne vemo ne kot posamezniki, ne kot skupnost. Jih ne poznamo. In vemo, da skrito trpljenje z močnimi zapahi stražijo mogočni sram, strah in grožnje. Da se ne bi razkrilo, da se ne bi razvedelo, da ne bi še bolj bolelo, da ne bi še koga bolelo, da ne bi povzročili novih krivic, da ne bi vznemirjali, da ne bi obremenjevali, tudi v imenu navidezne brezkonfliktnosti in nezdrave ponižnosti ter vdanosti prevzetnim, trpljenje boli in skeli na skrivaj, pod preprogo, v samosti. In ker ni moči ne pomoči, ker nima smisla – mar res? – boleče rane ostajajo skrite, zapečatene z molkom, ki zagotavlja pekel osame. Brez ljubečega dotika, brez čuječega ušesa, brez sočutnega srca.
Milena Miklavčič je očitno spovednica, ki ji ljudje zaupajo, ki potrpežljivo, sočutno in pozorno posluša ter opazuje, jasno zapiše in odprto spregovori o zlorabah, trpljenju in molku. Nič kaj olepšano, nič kaj po ovinkih s svojim skalpelom zareže do ločitve duše, duha, mesa in krvi pod kožo ter gnoja, tja globoko za obzidje strahu in pod oklep smokvinih listov. Gostja pogovornega večera je torej svojevrstna zdravnica, “kirurginja” in – misijonarka, ki opozarja, da je potrebno zavzeto razvijati in gojiti čas in prostor poslušanja, odkrivanja in dotikanja vseh – in prav posebej kočljivih, občutljivih in/ali bolečih – delov naših duš, teles in odnosov. Za naše zdravje!
Mileni Miklavčič in Društvu misijonarja Janeža hvala za pogum in organizacijo!
